Po zaključku kariere, sem se pogovarjal z dolgoletnim reprezentantom in članom našega kluba, Damirjem Pertičem. Spregovorila sva o začetku kariere, o odločitvi da konča kariero, o spominih in še kaj zanimivega. Več pa v nadaljevanju pogovora.

Damir, tri mesece je že minilo od konca futsal sezone in konca tvoje kariere. Že kaj pogrešaš žogo?
Če ti povem po pravici, niti ne.  Prišlo je tako, da sem se za to odločil že prej in zaenkrat ne pogrešam.

Kako dolgo je v tebi tlela ta misel po koncu kariere?
Že lansko leto sem se odločil, da končam, pa so me soigralci in prijatelji ter uprava v klubu prepričali, da igram še eno sezono. Tu je bil tudi izziv, ki sliši na ime liga prvakov. Upali smo, da bomo vsaj enkrat gostovali v tujini, na Cipru smo se izkazali in ni mi žal, da sem se odločil podaljšati kariero.

Kaj boš najbolj pogrešal?
Soigralce! Vsa ta leta smo bili res zelo močan kolektiv in to se je tudi pokazalo na tekmah. Pogrešal bom praktično vse, saj so bili vsi korektni, od uprave, trenerjev in vseh, ki ste bili in ste v klubu. Za povedati nimam niti ene slabe besede.

Kako si na splošno zadovoljen s svojo kariero?
Glede na to, da sem pri 25. letih šele začel igrati futsal, sem kar zadovoljen. Največ je k temu pripomoglo to, da sem prišel v Litijo in od tukaj naprej je bil v moji karieri samo vzpon. Mogoče nisem povsem zadovoljen s kariero v reprezentanci, lahko bi bil kakšen boljši uspeh. Je pa res, da sem doživel dva evropska prvenstva. Tudi to je lepa izkušnja.

Omenil si prihod v Litijo. Kako je prišlo do dogovora, da se iz Bronxov preseliš v Litijo?

Eno leto in pol sem bil v Bronxih, potem pa me je poklical Stane Kokalj, če me zanima igranje v Litiji. Nato sva se na Rudniku dobila še g. Tonetom Vrhovcem in se hitro dogovorila. Litija je vseeno Litija in vsi vemo kaj pomeni.

Kako si sploh začel igrati nogomet oz. futsal?

Najprej sem igral veliki nogomet v Kopru. Nato sem šel na fakulteto v Ljubljano, kjer sem najprej igral za fakulteto. Nato so me Bronxi opazili na ligah v Kopru in me povabili v njihovo sredino. Odločil sem se za futsal in ni mi žal.

Kako si usklajeval šolske obveznosti s treningi? So bili starši kaj nervozni?
Seveda! (smeh) Starši sprva niso odobravali moje odločitve, ker so vedeli, da potem fakultete ne bom končal. Ko so videli, da to ni muha enodnevnica, so postali moji največji navijači in so me spremljali na vsako tekmo. Zato sem jim zdaj ob koncu kariere dolžan še to, da končam fakulteto. Obljubil sem in obljubo bom izpolnil.

Kdo je bil tvoj vzornik?
Po pravici povedano nisem imel nobenega posebnega vzornika. Sem se pa zgledoval po večini tujih igralcev, kasneje pa sem se največ naučil od Mileta Simeunoviča in Tomija Horvata, ki mi je kot bivši napadalec znal najbolj pomagati. Sem pa redno spremljal posnetke tujih lig in še sedaj jih. Vedno lahko pobereš kakšno stvar in se jo naučiš.

Omenil si že reprezentanco. Kateri dogodek v reprezentanci si boš najbolj zapomnil?
Sigurno uvrstitev na EP oz. kvalifikacije v Laškem, oba evropska prvenstva in prijateljski tekmi s Španijo. To so trije močni, emotivni dogodki, ki so me zaznamovali. To so res lepi, lepi spomini.

Z Litijo si osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Kaj ti bo pa od tu ostalo v spominu?
Zagotovo tekma z FC Barcelona v Laškem! Tisto bo res en lep spomin. Na splošno pa celotna tista sezona skupaj z ligo prvakov. Že v Litiji smo imeli težak main round pa potem še elite round. Ta sezona mi bo gotovo ostala v spominu. Res smo imeli težke nasprotnike, mi pa smo še enkrat več pokazali, da smo zelo dobra ekipa.

Če se vrneva na tisto tekmo z Barcelono. Je bila katalonska zasedba premagljiva?
Ja, bila bi premagljiva. Ampak oni so takšna ekipa, ki ti da misliti, da lahko zmagaš, v tistem trenutku pa je bila nepremagljiva. Odigrali smo precej pogumno in mogoče, če bi zdržali do polčasa bi bili oni še bolj nervozni. Tako pa, ko oni povedejo znajo zelo dobro kontrolirati tekmo in so lepo speljali do konca.

Je morda katera lovorika, ki ti pomeni nekaj več?

Pa niti ne. Državno prvenstvo je tisto, kar mi največ pomeni. Sploh tisti prvi naslov in peta tekma v Litiji. Tista mi največ pomeni, saj je bila moja prva. Pa tudi sam način kako smo osvojili tisto prvenstvo. V zmagah smo vodili 2:0, oni so prišli na 2:2, peta tekma je bila v Litiji in uspelo nam je. Ni lepšega spomina.

Če se vrneva nazaj v Litijo, kako bi v parih stavkih opisal vsa ta leta v Litiji?

Mislim, težko je opisati to z besedami. Res je bilo veliko lepih trenutkov, tudi nekaj žalostnih. Dve sezoni smo potrebovali, da smo prišli na nek nivo, potem pa smo postali nepremagljiva ekipa v Sloveniji. Vzpostavil se je več kot samo odnos med soigralci, imeli smo prijateljski, kolegionalni odnos. Tudi z Andrejem in Tonetom smo se odlično razumeli, nasploh z vsemi v Litiji. Vedno bom navijal za Litijo in bom redno prihajal na tekme kolikor mi bo dopuščal čas.

Kaj bo Damir počel v prihodnje?
Kot sem dejal, staršem sem dolžan izpolniti obljubo, da zaključim fakulteto. Torej odpravil sem se nazaj na fakulteto, če bo priložnost se bom preizkusil v tenisu, saj je to zelo zanimiv šport. Še vedno pa bom kot navijač spremljal futsal v Sloveniji.

Še za konec nekaj besed za navijače in oboževalce…
Upam, da bo v prihodnjih letih prišlo kaj več gledalcev, saj je to zelo zanimiv šport, še posebno tu v Litiji, kjer je to glavni šport. Upam, da se večkrat vidimo na tribunah!

Perta, hvala za vse lepe trenutke in spomine, ki bodo za vedno ostali v naših srcih! Vsi v klubu upamo, da se čim večkrat vidimo na tribunah športne dvorane v Litiji! V kratkem sledita še pogovora ob zaključku kariere tudi z Dejanom Simičem in Darkom Tokičem.

Luka Bregar